RAZSTAVA LIKOVNIKOV V OKVIRU ZVEZE LIKOVNIH DRUŠTEV SLOVENIJE
FOTOGRAFIJE 
Zveza likovnih društev Slovenije je 2. marca v razstavišču Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani pripravila razstavo za izbor Zlate palete 2010 – risba. Med likovniki, ki so prišli v ožji izbor razstavljajo tudi trije člani Likovne sekcija pri Zvezi paraplegikov Slovenije – Benjamin Žnidaršič Vojko Gašperut in Ljudmila Turk. Na odmevni razstavi je Benjamin Žnidaršič prejel certifikat, Vojko Gašperut in Ljudmila Turk pa pohvale.
O ZLATI PALETI 2010 – RISBA je Ljubo Zidar, akademski kipar, restavrator in mag. umetnosti zapisal: »Če se naslonimo na lanskoletne pripombe glede obvladovanja risanja in risarskih tehnik, je razumevanje le-tega dokaj slabo, ne moremo ugotoviti, da je letos dosti boljše. Še vedno se pojavljajo izdelki, v katerih posamezniki ne razumejo pojmov »črta«, »risanje, »risba«. Če uporabljaš risarsko orodje kot je svinčnik ter z njim pretežno iščeš svetlobo in senco, je to slikanje v črno-belih tonih, lavirana risba ne pomeni, da narediš sliko z bolj ali manj razredčenim tušem brez označbe oblik motiva s črto, in še bi lahko naštevali primere, za katere ne moremo reči, da je risarsko delo. Naj se ob tej priliki nekoliko spomnimo, kaj je sploh črta in risba. Po definiciji je črta ravno ali krivo zaporedje točk na slikovni ploskvi in iz tega sledi, da nam črta označuje oblike in preseke želenega motiva, ki ga upodabljamo. Če se spomnimo večine razstav risb v projektu »Zlata paleta«, moramo žal ugotoviti, da je v ustvarjalkah in ustvarjalcih pretirana želja po slikanju taka, da je večina risarskih poizkusov nekako plašnih, kar nam daje vtis, da se risbo ne razume kot trdno osnovo, skelet za sliko. Ob tem je potrebno poudariti, da vsi programi likovnih šol temeljijo na »risbi« in »risanju« in šele potem, ko učenci obvladajo vse osnovne zakonitosti upodabljanja iluzije prostora ali volumna, nastopi delo s polaganjem ali vnašanjem senc ali barvnih odtenkov. 
Veliko je prinešenih del, ko avtorji za risbo izberejo hrapavo površino risarske podloge, saj hrapavost omehča že tako boječe risarske poteze, katerih mehkoba nas bolj napeljuje k opazovanju slike kot pa na trdnost črtnih potez, ki so trden skelet upodobljenega motiva. Veliko je tudi del, v katerih avtorji s črtnim ali pikčastim rastrom iščejo izraz risbe, a se jim to v večini ne posreči, ker na koncu zopet nastane črno-bela slika. Žirija v sestavi Smiljana Škofič-Mayer, umetnostna zgodovinarka, Janez Kovačič, akademski slikar, mag. um., in Ljubo Zidar, ak. kipar, mag. um., je izbrala za glavne nagrade res tista dela, v katerih se pojem »risba« najbolj čisto odraža in nakazuje možnost nadaljevanja v sliko.
