Zaključek drugega delovnega dne XII. Kongresa Evropske zveze paraplegikov – ESCIF
»VSEŽIVLJENJSKA PODPORA PO OKVARI HRBTENJAČE. HODIMO PO ISTI POTI?«
Tema tokratnega kongresa je nadvse pomembna za kvalitetno življenje po poškodbi. Da bi nam to uspelo, moramo »hoditi z roko v roki« z vladnimi službami, stroko in drugimi nevladnimi organizacijami. Pri tem procesu moramo v prvi vrsti aktivno sodelovati ravno paraplegiki. Zato smo v drugem delu kongresa predstavniki Zveze paraplegikov Slovenije in Inštituta za rehabilitacijo URI-Soča – Nataša Puzić, dr. med in asist. Daniel Globokar dr. med (URI-Soča) ter Barbara Slaček in Janez Trdina (ZPS) predstavili slovenski model rehabilitacije in vseživljenjske podpore oseb po poškodbi hrbtenjače.
Nataša Puzić, dr. med je svoje predavanje namenila preventivi in kurativi s katero se zdravniki na oddelku srečujejo v času medicinske rehabilitacije kakor tudi po zaključku rehabilitacije in kasneje pri spremljanju pacientov skozi življenje. Izrazila pa je tudi zaskrbljenost nad sistemom, saj po zaključeni rehabilitaciji in odpustu v domačo oskrbo v Sloveniji nimamo zapisanih-postavljenih nacionalnih zahtev, standardov in niti programa za spremljanje teh oseb.
Barbara Slaček je na kratko predstavila kako v Sloveniji deluje sistem na zakonodajni ravni, kako poteka sodelovanje med Zvezo in URI- Soča ter kakšen je sistem financiranja invalidskih organizacij. Več pozornosti pa je v svoji predstavitvi namenila predstavitvi delovanja Zveze, izvajanja programov, predstavila vsa društva in delo, ki ga opravljajo za člane, ter počitniške lokacije, ki jih lahko člani in tudi vsi drugi gosti koristijo.
Skozi svojo življenjsko zgodbo, v smislu uveljavljanja vseh ugodnosti, ki jih nudi sistem, ki ga je Barbara predstavila, nas je popeljal Janez Trdina. Na humoren način je prikazal s katerimi ovirami se je srečeval na svoji življenjski poti in kako je »cikcakal« skozi različne sistemske ureditve. Njegovo zgodbo je na strokovni ravni dopolnil Daniel Globokar dr. med, ki je podrobneje opisal zgodovino obnovitvene rehabilitacije, še posebno njene začetke v Pineti. Kasneje pa je predstavil ICF model, ki govori o človekovem delovanju, invalidnosti in zdravju po odpustu v domače okolje. O delitvi med medicinsko in socialno rehabilitacijo upoštevajoč dostopnost tako sistema kot okolja.
Skandinavski model je bila predstavitev, ki smo jo vsi nestrpno čakali. Predstavila ga je Tiina Siivonen iz Finske. Govorila je o centralizaciji rehabilitacijskih centrov za osebe po poškodbi hrbtenjače. Ugotovili so namreč, da je na Finskem petnajst bolnišnic in pet Univerzitetnih centrov. Niso pa imeli centralnega oddelka, ki bi nudil specifično podporo. Zato so leta 2011 sprejeli akt o ustanovitvi centralnega oddelka za osebe po SCI in v letu 2013 v Helsinkih ustanovili centralni oddelek za osebe SCI, ki je ločena od bolnišnic.
Zadnja predstavitev v sklopu predstavitve različnih modelov je bila prezentacija Bojane Gladović iz Srbije, ki je zelo na splošno govorila o medicinski in socialni rehabilitaciji in vključevanju v življenje in invalidsko organizacijo. Še posebno pa je poudarila slabosti in pomanjkljivosti v srbskem sistemu.
V odmoru je častni predsednik Čebelarske sekcije Andrej Sever s projekcijo fotografij in komentarjem predstavil čebelarjenje paraplegikov in tetraplegikov, nato pa predsednici ESCIF-a izročil sliko čebelarja na vozičku, ki jo je narisal učenec OŠ s posebnimi potrebami.
Na delavnici, ki je sledila so se predstavniki vseh devetnajstih držav razdelili v tri delovne skupine, razpravljali o različnih modelih, ki so bili tekom dneva predstavljeni in odgovarjali na vprašanja o primarni rehabilitaciji, o sistemu vseživljenjske skrbi in socialne vključenosti v njihovih državah.
Zelo smo bili veseli, da so se kongresa in predstavitev udeležili tudi vsi predsedniki naših lokalnih društev, ki so svojo prisotnost tudi izkoristili za izredni sestanek Upravnega odbora Zveze paraplegikov.
V okviru XII. Kongresa je potekala tudi Skupščina delegatov Evropske zveze paraplegikov