V okviru Evropskega tedna mobilnosti je 21. septembra 2017 na Kongresnem trgu v Ljubljani potekal tretji Ovirantlon. Tudi letošnjega je v sodelovanju z Društvom paraplegikov ljubljanske pokrajine, Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije in Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije pripravil Svet za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir MOL.
Društvo paraplegikov ljubljanske pokrajine se je na Ovirantlonu predstavilo s poligonom, ki ga sestavljajo različno strme klančine in neprimerna rešetka z vhodom v manjši prostor, stojnico z različno publikacijo in različnimi pripomočki, ki jih v vsakdanjem življenju uporabljajo težje gibalno ovirani tetraplegiki in drugimi ovirami. Naključni obiskovalci so lahko vse to praktično preizkusili in spoznali s kakšnimi težavami se paraplegiki in tetraplegiki srečujemo v vsakdanjem življenju. Na preizkusni poti so na startu sedli na invalidski voziček in se najprej spopadli z ovirami na poligonu, se nato zapeljali po umetni travi, kjer se kolesa ugreznejo v mehko podlago, pot nadaljevali med stožci in se ustavili pri mizi z različnimi pripomočki. Tam so dobili vse informacije o poslanstvu društva.
Preizkusno pot so nadaljevali do ovir s katerimi se srečujejo gluhi in naglušni ter slepi in slabovidni invalidi, vse do nizkopodnega in s klančino opremljenega avtobusa Ljubljanskega potniškega prometa. Tisti, ki so vso pot uspešno opravili, so prejeli praktično nagrado.
Ovirantlon so obiskali otroci iz vrtcev, šolarji in številni mimoidoči, ki so s soočanjem z preprekami gibalno oviranih, slepih in slabovidnih ter gluhih in naglušnih ljudi, lahko vsaj za trenutek spoznali kako zgleda vsakdan, ko se z invalidskim vozičkom znajdeš pred visokim robnikom ali stopnicami, kako je če si slep in nič ne vidiš ali pa če si gluh in nič ne slišiš.
Tudi Ovirantlon je ena izmed oblik, ko širšo javnost seznanjamo s težavami invalidov, hkrati pa opozarjamo na vzroke, ki so botrovali naši invalidnosti. Z veseljem pa lahko povemo, da je v naši prestolnici ovir vse manj in da Ljubljana postaja vse bolj prijazna do invalidnih občanov. Veseli nas, da se pri preprečevanju in odstranjevanju arhitekturnih in komunikacijskih ovir spreminja tudi miselnost v glavah načrtovalcev. Če je mesto urejeno za nas, je tudi za vse druge prebivalce.