Zadnji sestanek so člani Upravnega odbora ESCIF (drugače sestanki potekajo preko spletnih konferenc) združili s skupino za pripravo strategije za naslednjih pet let. Srečanje je potekalo od 14. do 16. oktobra 2016 v znanem in prijaznem okolju Manfred Sauer Stiftung v Lobbachu.
Pri dan je bil namenjen sproščenemu dialogu, saj vsi člani UO prihajajo iz različnih koncev Evrope in glede na pot tudi nekoliko utrujeni. Tokrat se jim je po daljši odsotnosti zaradi teže bolezni, pridružila tudi predsednica UO ESCIF Jane Horsewell (Danska), kar je bilo zelo dobrodošlo, kot se je pokazalo v nadaljevanju srečanja. Poleg nje so bili prisotni še vsi drugi člani; Gunilla Ahren (Švedska), Nuutti Hiltunen (Finska), Tomas Moravik (Češka) in predstavnik naše Zveze Jani Trdina.
Ena od poglavitnih tem sestanka je bila tudi organizacija Kongresa 2017 pri nas v Domu paraplegikov v Pacugu. V tej točki je predstavnik naše Zveze predstavil program, tehnično izvedbo in stroškovno plat kongresa. Okvirni program smo že pred sestankom pripravili v sodelovanju s strokovnjaki iz URI-SOČA. Tema kongresa je tako potrjena tudi s strani UO ESCIF in se glasi: »Vseživljenjska podpora po okvari hrbtenjače – hodimo po isti poti?«. V okviru programa bomo tako predstavili vlogo države, strokovnjakov ter naše organizacije glede na življenje paraplegika po poškodbi. V nadaljevanju je Jani Trdina predstavil še novo »Finančno strategijo«, ki jo pripravlja glede na »Strategijo ESCIF-a«. Dotaknili so se tudi trenutno delujočih projektov ter naredili evalvacijo zaključenih akcij.

Naslednji dan so se jim pridružili tudi drugi člani delovne skupine. To so: Daniel Joggi (Švica), Fiona Bolger (Irska), Frans Penninx (Nizozemska), Manfred Sauer (Nemčija) in vodja sestanka Rebecca Horsewell (Danska). Glavne točke delovnega srečanja so bile: Kaj so do sedaj naredili pozitivnega, kako so to izvedli v praksi, kako sama organizacija deluje, pogled v spremembe vizije in poslanstva ter še nekaj drugih točk. Posebej pa so izpostavili dve področji in sicer: komunikacija z nacionalnimi organizacijami (kot je pri nas Zveza paraplegikov Slovenije) ter tveganje in nevarnost za prihodnost.
Strnjen zaključek zadnjega dne: Organizacijo ESCIF je treba približati nacionalnim organizacijam. To je bil tudi napotek s strani naše Zveze in kakšno stališče moramo zagovarjati na omenjenem sestanku. Več o strategiji bomo poročali v prihodnje, prav gotovo pa bo omenjena na kongresu 2017.
Celotni dogodek je kot vrsto let finančno podprla fundacija Manfred Sauer Stiftung, gospod Manfred pa je udeležencem ponovno  omogočil brezplačno bivanje v njihovem čudovitem kompleksu. Njegov novi »projekt« je katamaran na reki za učenje plovbe. Katamaran (lahko bi rekli splav), je namenjen nam paraplegikom, da se učimo in napravimo izpit za plovbo po rekah. Plovilo je še v izdelavi in ima slabe plovne lastnosti. Glede na to, da je bil prisoten tudi navtični arhitekt Peter Bird (Anglija), sta z Janijem Trdino, ki ima tudi veliko tovrstnih izkušenj, dala nekaj nasvetov o boljši plovnosti. Peter se je v tem res izkazal in zaslužil popolno zaupanje Manfreda. Plovilo bo nared za naslednjo sezono.