V Osrednji knjižnici v Kopru so predstavili monografijo slikarja Vojka Gašperuta, ki je izšla ob njegovi 70-letnici. Zajetna publikacija, ki jo je uredila Anamarija Stibilj Šajn, v besedi in sliki predstavi dolgoletno plodno delo avtorja, ki slika z usti.
Vojka Gašperuta iz Cereja pri Sv. Antonu poznamo predvsem kot slikarja z izjemnim opusom, presenetljivim tudi zato, ker slika z usti. 150 reprodukcij je avtorica razdelila na več ciklov, ki tematsko pokrivajo njegovo slikarstvo, od podob domačega breginjskega kota do njemu ljube Istre in posebej solin, ki so bile pogosta inspiracija. “Zelo rad sem zahajal v soline, ker sem se tam popolnoma sprostil in soline so res nekaj posebnega. Poleg solin so rože tisto, kar sem največkrat naslikal.”
Med drugim tudi zato, ker je bilo prav cvetje največkrat natisnjeno na razglednicah mednarodne organizacije slikarjev tetraplegikov, ki ji pripada. Veliko je krajin, manj figur, a tudi nekaj grafičnih del, ki izkazujejo odličnega risarja. Monografija, ki povzema 50 let dela, prihaja z malo zamude, a se predstavitve zelo veseli. “Vse, kar se dogaja okrog slikarstva – to je moje življenje in jaz sem zadovoljen, če je malo pozornosti. Bo marsikdo še kaj izvedel o meni.”
V knjigi beremo, poleg besedila Anamarije Stibilj Šajn, kuratorke, ki ga označi za odličnega kolorista, tudi priložnostne prispevke številnih kolegov, kritikov in kuratorjev. Nekaj del pa je slikar odbral tudi za predstavitev v knjižnici.
