ZGRADBA HRBTENICE

Težave vratne hrbtenice
http://www.terapeutika.si/images/vretenca.jpg
Najvažnejši in najbolj komplicirani del človeškega skeleta je hrbtenica. Hrbtenica je trdna, a gibljiva opora, ki drži glavo in trup pokonci in dovoljuje zgornjemu delu telesa, da se giblje in suče. Naša hrbtenica je tudi skrivališče in zaščita hrbtnemu mozgu ter daje oporo živčnim koreninam. Noge in roke so z njo povezane preko ramenskega obroča oziroma kolčnega sklepa. Pri tem je hrbtenica pri večini gibov telesa neposredno ali posredno udeležena. Zaradi zaščitne funkcije hrbtnega mozga lahko vsaka sprememba v izgradnji in funkciji hrbtenice pripelje do motenj gibljivosti, občutja in drugih funkcij našega telesa.

Zdrava hrbtenica ima tri rahle krivine, ki ji omogočajo prožnost in zagotavljajo uravnoteženo težišče telesa. Vratni in ledveni del hrbtenice sta upognjena nekoliko naprej, prsni predel pa je upognjen navzad. Pretirane ali nenormalne krivine so lahko posledica prirojene okvare, slabe drže, šibkih trebušnih mišic pa tudi bolezni, ki oslabijo kost, npr. osteoporoze.

Vretenca
Koščeno ogrodje hrbtenice sestavlja 33 vretenc, ki jih delimo v tri skupine s specificno obliko: 7 vratnih, 12 prsnih in 5 ledvenih. Klinasto oblikovano križnico in repu podobno trtico na koncu sestavlja vec medsebojno zraslih vretenc.

Značilna oblika hrbtenice s tako imenovanimi fiziološkimi krivinami se oblikuje v prvem letu človekovega življenja. Gledano od strani ima hrbtenica obliko velike crke S. Na njej se loci vratna vbočenost (lordoza), prsna izbočenost (kifoza) in ledvena vbočenost (lordoza). Gledano od zadaj ima zdrava hrbtenica ravno obliko. Trdnost ji dajejo vezi in mišice, s katerimi tvori celoto. Brez teh vezi in mišic bi se hrbtenica zaradi velikega pritiska v medvretenčnih ploščicah razširila daleč čez fiziološke meje. Različna zgradba posameznih delov hrbtenice odgovarja njeni vlogi in namenu v posameznem predelu, npr.: močno razvita ledvena vretenca so potrebna, da bi zmogla velike obremenitve ledvene hrbtenice.

Vretenčni sklepi
Vretenca povezujejo vretenčni sklepi. Vsako vretence ima štiri sklepe; dva ga povezujeta z vretencem nad njim, dva pa s tistim pod njim. Posamezni hrbtenični sklepi nimajo velikega obsega gibljivosti, medsebojno povezani pa omogočajo veliko gibljivost hrbtenice: dovoljujejo upogibanje nazaj, sukanje ali pripogibanje naprej. Vretenčni sklepi tudi preprečujejo, da bi vretenčna valjasta telesa, ki so postavljena eno na drugo kot kocke, zdrknili drugo proti drugemu. Kot vsak sklep tudi vretenčnega obdaja kapsula. Sklepne ploskve kot nekakšna blazina prekriva tanka plast hrustanca. Med sklepnimi ploskvami je kapljica tekočine – sklepnega maziva.

Okvare na vretenčnih sklepih nastajajo zaradi nepravilne drže, preobremenitve ali ukrivljenosti hrbtenice. Še posebej občutljivo se vretenčni sklepi odzivajo na hkraten zasuk in obremenitev hrbtenice, če se na primer med dviganjem težkega predmeta tudi obrnemo. Ob nenadnem in neobičajnem gibu se prizadeti vretenčni sklep zatakne, kar obcutimo kot hudo bolecino. Tudi akutni ledveni usek (‘heksenšus’) lahko nastane zaradi motnje v vretenčnih sklepih.

Medvretenčne ploščice
Med dvema vretencema leži hrustančna blazinica, imenovana medvretenčna ploščica. Zgrajena je iz čvrstega prožnega hrustanca, ki se na pritisk nekoliko vda in tako ublaži udarce ali sunke. Po obliki spominja na disk. Na zunanji strani jo obdaja vlakninast obroč, v sredini pa leži zdrizasto jedro. Tega ni mogoce stisniti, lahko pa spremeni obliko. To omogoča natančno uravnavanje gibljivosti vretenčnih teles. Med medvretenčno ploščico in vretenčnima telesoma je tenka plast hrustanca, prek katere prihajajo v ploščico hranilne snovi. Ker medvretenčna ploščica vsebuje veliko vode, se mora preskrbovati s tekočino, če hoče ostati elastična. Pri obremenitvi, npr. pri stanju ali hoji, se iz njih iztisne tekočina, pri ležanju ali na pol ležečem sedenju pa se znova napolni. Če zdrizasto jedro izgubi preveč vode, postane ohlapno, se pomanjša in otrdi. Tako izgubi del svojih blažilnih lastnosti. Stalna obremenitev hrbtenice povzroči, da medvretenčne ploščice izgubijo vodo. Medvretenčni prostor se zniža in tu ležijo korenine pojava, da je človek zvečer dva centimetra nižji kot zjutraj, po nočni fazi počitka.

Ob rojstvu je osemdeset odstotkov medvretenčne ploščice sestavljeno iz vode. Z leti ploščice izgubijo vodo in postanejo bolj toge. Zato so starejši ljudje manjši. To je vse del naravnega procesa staranja, čeprav je lahko zaradi nestabilnosti v hrbtenici in vnetij ta proces pri nekaterih ljudeh boleč.

Hrbtenične vezi
Hrbtenico utrjujejo številne krepke vezi. Prednja vzdolžna vez obdaja hrbtenico po vsej dolžini kot nogavica. Tudi zadnja vzdolžna vez poteka od zgoraj navzdol po vsej hrbtenici. Med vretenčnimi koščenimi loki, sklepnimi izrastki in prečnimi odrastki vretenčnih valjastih teles so napete še dodatne prožne vezi. Hrbtenico torej držijo v ‘formi’ hrbtenične vezi.

Mišičje
Da se lahko ob delovanju Zemljine privlačnosti držimo pokonci in gibamo hrbtenico, potrebujemo krepke mišice. Obračanje nam omogočajo majhni mišični snopi, ki potekajo od enega vretenca do drugega ali do prvega nad njim. Prek malih mišic so napete dolge hrbtne mišice, ki potekajo levo in desno od hrbtenice in jo držijo pokonci. Posebej krepko so razvite mišice v obmocju vratnega in ledvenega dela hrbtenice.

Tu so še trebušne mišice: poševni in ravni mišični snopi, ki delujejo kot dober steznik in držijo hrbtenico pokonci. Bolj ko so trebušne in hrbtne mišice krepke, bolj trdna je tudi hrbtenica. Zaradi ohlapne trebušne stene črevesje zdrkne naprej in ledveni del hrbtenice se še bolj ulekne. Posledica tega je bolezensko uleknjen križ (lordoza).