Letošnji izbor za Zlato paleto je potekal v organizaciji Zavoda Ars Viva v dveh delih. V sodelovanju z Zvezo likovnih društev Sloveniji je 10. maja 2014 v Kulturnem domu v Postoji potekal izbor. Tokrat na področju realističnega slikarstva v treh temah: avtoportret, pogled v prihodnost in kmetija. Strokovna komisija v sestavi: Anamarija Stibilj Šajn, umetnostna zgodovinarka (predsednica komisije), Beti Bricelj, diplomirana slikarka (članica komisije) in Karmen Bajec, magistra umetnosti (članica komisije), je izmed 133 del izbrala 50 slik za glavno razstavo – od tega dese
t certifikatov kakovosti. Sodelovalo je 22 likovnih društev in 91 posameznikov.
Otvoritev razstave je bila v petek 23.maja 2014, ob 18.00 uri na Žagi v Starem trgu pri Ložu – ob izviru Veliki Obrh. V kulturnem programu je nastopil Ženski pevski zbor Jasna, program pa je povezoval Miha Razrih. Direktor Zavoda ARS VIVA Benjamin Žnidaršič je na kratko predstavil zavod in se Zvezi likovnih društev Slovenije zahvalil za zaupano organizacijo, obenem pa občini za pomoč pri organizaciji prireditve. Razstavo je uradno odprl župan Loške doline Janez Komidar, ki je poudaril pomen kulture za občino in to, da je ponosen, da lahko Občina Loška dolina gosti tako lepo zbirko likovnih del umetnikov iz cele Slovenije.
REALIZEM
Zveza likovnih društev je za letošnji program Zlate palete razpisala tri tematska izhodišča: avtoportret, kmetija in pogled v prihodnost. Zavod ARS VIVA pa je postal organizator za tovrstne realistične slikarske rešitve. Sodelujoči avtorji so lahko izbirali med temami in tehnikami izražanja, njihova zvestoba do zunanje, očem vidne podobe pa je bila obvezujoča.
Pri ustvarjalnem prisvajanju resničnosti z zvestim in neposrednim posnemanjem pojavnega sveta nedvomno še posebej pride do izraza dejstvo, da je umetnost (tudi) veščina, je tehnika in zmožnost, o čemer priča že terminologija sama: téchne, ars, art in kunst. Avtor mora namreč porojeno zamisel tudi snovno izpeljati in se pri tem podrejati jasno določenemu načinu likovnega vizualiziranja. Ob presaditvi optične resničnosti na slikovno površino mora slediti načelom likovne sintakse, risarskega in barvnega podobotvorja, uresničevati mora perspektivična načela, razkriti občutek za voluminoznost in za svetlobna stanja. Vselej znova pa se mora zavedati, da ni obrtnik, ki dela po klišejih, prevzemajoč že znane recepture. Likovnik mora vsako delo graditi vedno znova: s svežimi pristopi, z novimi rešitvami, skratka z bogastvom osebnih zaznav, njemu lastnih občutij in z željo po osebnem izrazu in lastni sporočilnosti. Vasilij Kandinsky namreč pravi, da tiste prave umetnine črpajo svojo moč in eksistenco iz umetnika samega. Tako vsaka umetniška stvaritev nosi delček avtorja samega, je njegov najbolj oseben, najbolj intimen in neponovljiv del.
Ob zahtevanem realizmu so se likovniki morda znašli na križpotju: interpretirati ali ustvarjati? Ustvarjati! To pomeni snovati nekaj iz sebe, in to na povsem odkritosrčen način. Prav zaradi tega dejstva se je znotraj realističnih okvirov razprla pestra paleta avtorskih poetik.
Tudi motivni cilj, likovno obdelan z veristično maniro, mora vsebovati pogled z osebno izbrane točke, pogled skozi avtorska očala, ki posamezniku omogoči, da pronicljivo prodre pod povrhnjico fizično zaznavnega, ilustrativnega, pripovednega. V vsakem realizmu je torej prostor za nove, avtorsko intimne realizme, za realnost z nekaj več, s presežno vrednostjo.
In prav to je med prispelimi likovnimi deli iskala strokovna komisija v sestavi Karmen Bajec, Beti Bricelj in Anamarija Stibilj Šajn.
Avtoportreti so bili bolj ali manj klasični, doprsni, tako en-face kot v profilu. Ob skrbnem sledenju fiziognomiji posameznika so vsebovali tudi razkrivanje njegovega karakterja, njegove identitete, njegovega notranjega svojstva, skratka tistega, kar spada h kompleksni (avto)portretni upodobitvi. Vse to so v marsikateri rešitvi podkrepili še spremljajoči ilustrativni dodatki in zanimive ter celo drzne rešitve, med katerimi je še posebej izstopala tista, na kateri se je čustveno razgibana avtoportretna podoba razširila tudi na paspartu oz. okvir slike.
Izbrani pogledi v prihodnost so predstavljali avtorske vizije z nadrealističnim pridihom. Tu tu nas je fascinirala izjemno pedantna, minuciozna obdelava vsakega detajla in hkrati izostren občutek za celoto.
Panoramske predstavitve domačij, naslikane s fotografsko natančnostjo in s sposobnostjo prezentacije trenutnega atmosferskega stanja, kot tudi fokusiranja na najbolj specifične in zgovorne arhitekturne detajle, so prinašale kvalitetne likovne vrednote. A najbolj nas je nagovorila trdno definirana resničnost s kompozicijsko zanimivo umestitvijo dela starega voza v prvi plan, ki predstavlja dramsko stopnjevano in simbolno pomenljivo rešitev. Ob tem je akter dogajanja vizualiziran z izjemno izostrenim občutkom za specifiko materialne snovnosti in z drugimi izvedbenimi finesami, ki celoti dajejo živ utrip trenutka.
