Hladna zima se je poslovila in z njim kaotične razmere zaradi Covida 19 in prišel je čas, ko smo na društvu spet lahko pripravili vsakoletno spomladansko srečanje. Že nekako po tradiciji ga namenimo tudi ogledu župnijske cerkve s  sveto mašo. Tokrat smo želeli to narediti s strunjanskim župnikom Bojanom Ravbarjem, ki je tudi častni član našega društva. Že sprejem je bil nadvse prisrčen in spontan. Ogledali smo si farno cerkev Svete Marije od Prikazanja. Sveto mašo je vsak daroval po svojemu namenu.

Naš prijatelj župnik Bojan Ravbar nam je med pridigo razložil zgodovino cerkve. Legenda o cerkvi govori da se je v noči med 14. in 15. avgustom 1512 pri vratih stare porušene cerkvice prikazala Marija čuvajema vinogradov Giovanniju Grandiju in Pietru di Zagabria. Po tem dogodku so cerkev preimenovali v »Sveta Marija od prikazanja« (Santa Maria della Visione). Kmalu je postala najpomembnejša istrska božja pot. Dogodek prikazanja je slikar Francesco Valerio okoli leta 1520 naslikal na les in ta podoba še danes krasi glavni oltar.

V naslednjih desetletjih so cerkev povečali. Današnja enoladijska cerkev z ravnim stropom in s sosvodnicami nad okni ima na stropu poslikavo, na stenah ladje pa je piranski župnik Tomaž Gregorin, odličen slikar, ustvaril cikel desetih velikih oljnih slik s prizori iz Marijinega življenja, od rojstva do vnebovzetja, ki so nastali med 1656-1671. Jeseni leta 1907 so skrb za svetišče prevzeli frančiškani tridentinske province iz Trenta, ki so dali pred slovesnostjo 400-letnice prikazovanja obnoviti nekatere slike v cerkvi, ter poslikati strop z obodom v ladji. Za samo obletnico leta 1912 pa je tržaško-koprski škof dr. Andrej Karlin ob asistenci ljubljanskega škofa Jegliča in frančiškanskega misijonarskega brata Marconija, z dovoljenjem tedanjega papeža Pija X. slovesno kronal Marijino podobo. Zadnji italijanski frančiškan je umrl v Strunjanu leta 1955, po njegovi smrti pa so upravo svetišča prevzeli slovenski frančiškani province sv. Križa, ki ima sedež v Ljubljani. Marca 1961 je Strunjan postal samostojna župnija, romarska cerkev pa je od tedaj tudi župnijska.

Zatem smo se odpravili nekaj sto metrov oddaljeni Strunjanski križ.  Strunjanski križ se nahaja nad Mesečevim zalivom, od njega pa je lep pogled proti morju, ob lepi vidljivosti pa razgled seže vse do Triglava.

“Ustno izročilo pravi, da se je tukaj, na 15. avgusta, tj. dan Marijinega vnebovzetja, pred mnogimi leti, zgodil čudež. Divjal je strašen vihar in ladje na morju bi zlahka potonile, če se na vrhu klifa nad Mesečevim zalivom ne bi prikazala Marija. Morje se je takoj umirilo, vihar ponehal, mornarji pa niso bili pogubljeni. Domačini so v zahvalo postavili križ, še danes pa pripovedujejo o stopinjah in solzah, vtisnjenih v kamen, kjer je Marija jokala, da bi rešila mornarje. Še dolgo zatem so mimo vozeče ladje trobile v zahvalo Mariji.”

Po dobrotah, ki so nam jih pripravili v Pastoralnem domu, prispevala pa jih je tudi naša simpatizerka Dragica Sosič, smo se družili v prijetni okolici cerkve in pastoralnega doma. Nekateri so lep sončni dan dan zaključili na strunjanski plaži, nekateri pa na plaži pri naših prostorih v Fornačah v Piranu.