Kulturno društvo Gornji Grad in Ars Viva sta 28. maja 2010 v galeriji Štekl v Gornjem gradu organiziralo 16. samostojno razstavo in predstavitev poezije Benjamina Žnidaršiča, ki jo je interpretirala dolgoletna voditeljica galerije Vika Venišnik. Na prireditvi se je zbralo presenetljivo veliko obiskovalcev, ki so spremljali tudi vrhunski glasbeni večer Barbare in Špele, iz Glasbene šole Velenje. Župan Občine Gornji grad Stanko Ogradi se je s knjigo Gornjegrajski Leonardo zahvalil avtorju za njegovo razstavo, akademska slikarka Terezija Bastelj pa je o avtorju povedala:
»Gornjegrajski Štekel nocoj gosti posebnega razstavljalca; slikarja, pesnika in pisatelja Benjamina Žnidaršiča, ki pa ni poseben toliko zaradi dejstva, da je tetraplegik. Poseben je, ker je kljub temu, da je izgubil veliko, znal obdržati tisto, kar je ostalo. In ne le tisto; pomnožil je svoje talente in jih velikodušno razdaja. V dolgih urah trpljenja je doumel, da noče ostati suha ali jalova veja na drevesu življenja. Če mu je le-to že bilo ohranjeno, si ga je želel narediti vrednega in ga deliti z drugimi. V tem je zares uspel.
Njegove slike pokrajin, vedut in tihožitij so mnogo več kot slikanje po naravi ali slikanje realnosti. So vse tisto, kar nosi v sebi. Spomini iz preteklosti, občutja iz otroštva, mladosti, hrepenenja in gon po lepem. So svetloba in milina. So barvitost in otroška razposajenost, strastno oklepanje in meditativno lebdenje. Vmes je tudi ščepec grenkosti, vršiček pelina, da pač ostale sestavine pridejo bolj do izraza.
Ne bom razpravljala o njegovem slikarskem obvladovanju likovnih elementov. To znanje potrjujejo nagrade, priznanja in sploh vse njegovo delo na likovno-ustvarjalnem pa tudi likovno-organizacijskem področju. Bolj nas presenečajo njegovi drugi darovi, ki pa so danes žal redki tudi med takoimenovanimi zdravimi ustvarjalci na vseh področjih in celo njihovimi kritiki, teoretiki.
Benjamin žnidaršič(in seveda njegove slike) je pol duha. Poln vsega tistega, česar se ne da naučiti, lahko pa je podarjeno ali prisluženo s trpljenjem! Pogosto vse to lahko samo čutimo – doživljamo kot: veselje, srečo, svetost, iskrenost, milino, lepoto, dobroto in ljubezen. In popolno odsotnost vsega slabega.
Ob prebiranju njegove avtobiografske knjige Govorica življenja, sem se zelo strinjala z vsemi njegovimi spoznanji. Najbolj me je pr4esenetilo poglavje o smehu in nasmehu. Rada verjamem, da sta nam oba potrebna kot kruh. Včasih še bolj. Iz svoje izkušnje vem, da so veselje, smeh, nasmeh, največkrat najžlahtnejši izraz duha. Izraz vseh tistih, ki so v življenju mnogo pretrpeli a ohranili otroško dušo. Predvsem pa sami sebe.
Veseli smo lahko, da se smemo in moremo izražati v slovenščini, ki je v marsičem enkraten in čudovit jezik. Benjamin Žnidaršič doživlja ves svet kot svet in vse nas tukaj zbrane, ki podobno čutimo, s svojo žlahtnostjo uvršča v svojo žlahto. Zato smo lahko srečni, da smo ga srečali.
Iskrene čestitke!«
