IZLET Z GOLD WING MOTORJI – IZLET KOT GA ŠE NI BILO

goldwing1

FOTOGRAFIJE
goldwing1go1Motoristi Gold Wing cluba Slovenije so paraplegike in tetraplegike popeljali na nepozabno doživetje – »Carpe diem«
Za člane Zveze paraplegikov Slovenije smo 15.6.2013 pripravili izlet z motorji Honda Gold WIng. Organizator akcije je bil Gold Wing Club Slovenija, enakopravni član Goldwing zveze Evropa – edini iz Slovenije. Sami ideji o izletu smo priključili še dejavnik ozaveščanja o varnosti v cestnem prometu. S tem namenom so se pridružili še AMZS ter Slovenska vojska. Glavni namen pa je vseeno ostala vožnja za paraplegike in tetraplegike. Zaradi naših gibalnih omejitev so za take vožnje najbolj primerni motorji znamke Honda Gold Wing, s katerimi se prevažajo člani kluba.
Ko to zarohni!Po skrbnih pripravah je le prišel lep sončen dan, ko smo tudi paraplegiki imeli možnost zamenjati lažen občutek varnosti (ko si na štirih kolesih zamotan v tono in pol z ABS in zračnimi vrečami opremljene pločevine), za okus vožnje na dveh kolesih. Nisem slutil, da bo ideja tako hitro dozorela in postala uresničljiva.
Skupini sem se pridružil že na Brezovici, ki je nekako najbolj logično zbirališče, saj člani GWC prihajajo iz cele Slovenije. V urejeni koloni in spremstvu vojaške policije smo se odpravili proti našemu Domu paraplegikov v Pacugu. Samo in jaz sva potem rahlo pospešila (beri se nisva ustavila še na eni kavi na Izolski obvoznici) ter odhitela direktno v Dom, da pripraviva prostor za vse jeklene konjičke. Samo pa je pripravil še ozvočenje, preko katerega smo poslušali dobro glasbo na radiu Goldwing. Ni bilo treba dolgo čakati, ko so motorji v gosjem redu prihajali na naše košarkarsko igrišče. Poznalo se je, da je skupina dobro organizirana in izredno disciplinirana, saj ni prišlo do nobenih zastojev ali problemov pri parkiranju njihovih motociklov.goldwing2
Kolona je povsod vzbujala pozornostZačeli smo zbirati prijave paraplegikov in tetraplegikov, sicer pa si je večina, že kar sama dogovorila s svojimi vozniki. Pozdravil nas je tudi Miran Stanovnik in z veseljem smo prisluhnili njegovim zgodbam iz Afrike. Sledil je pozdravni nagovor, kjer sem na kratko predstavil naš dom ter potek dogodka. Nato je besedo povzel predsednik GWC Jože Planinc in izrazil zadovoljstvo, da so prevzeli izvedo celotnega dogodka. Sledili so napotki Vojka Safrana (inštruktor varne vožnje pri AMZS) ter vojaškega policista. Napotki so vključevali predvsem varnostno komponento vožnje. Nato so me uporabili kot »poskusnega zajčka« za demonstracijo kako posaditi invalida na motor. Predstavili smo možnost zdrsa nog s tačk ter položaj sedenja za brezskrben užitek na poti.
P vseh pripravah nas je pot peljala preko Belega križa skozi Portorož. V Luciji smo zavili proti Kopru in prav na križišču sem spoznal prednost, ki sta nam jo nudila vojaška policista z zaporo ceste, tako da se naša kolona ni prekinila. Prav kmalu so tudi moji kolegi invalidi občutil navdušenost motoristov, ki so že dalj časa »zasvojeni« s temi jeklenimi konjički. Taka vožnja skozi vasi in gozdove mi je pomagala »počutiti se živega«. Menim, da je bil del tega tudi vonj in okus okolja, ki je dihal skozi in okoli nas.
Pevska legenda – Oto PestnerPo našem prihodu v Lipico je nas prva pozdravila čreda lipicancev, ki se je v teku pognala z nami vštric, kot da tekmujejo z jeklenimi konjički. Naše vozičke je pripeljal naš šofer Damir in čakal nas je kratek postanek z brezalkoholno osvežitvijo. Tudi pot nazaj je potekala brez zapletov, mogoče kakšen nestrpen voznik, ki se je hotel za vsako ceno vključiti v našo kolono. Tudi v takih primerih se je pokazala prednost policistov vojakov, ki so brezkompromisno odstranili takega voznika iz kolone.
Dogodek smo zaključili s kosilom in glasbenim nastopom legende Ota Pestnerja. Za zaključek bi se rad zahvalil vsem članom Gold Wing Cluba Slovenije za njihovo nesebično pripravljenost v korist nas članov Zveze paraplegikov Slovenije. Poleg svojega časa in dobre volje so celotni dogodek tudi finančno podprli. Brezplačno so za nas zagotovili motorje, gorivo ter poskrbeli za pecivo, brezalkoholne napitke ter za udeležence plačali kosila. Posebna zahvala jim gre tudi za zbiranje prostovoljnih prispevkov za novi košarkarski voziček naše članice. Prav tako gre vsa zahvala in pohvala obema vojaškima policistoma ter Vojku Safranu.
Prav gotovo bo celoten dogodek ostal vsem v nepozabnem spominu in samo upamo lahko, da bomo takšno ali podobno akcijo še kdaj ponovili. Več naj povedo slike.
Jani Trdina in Samo Glavan
goldwing3 
V nadaljevanju pa si lahko preberete še ozadje priprav tega neverjetnega dogodka.  Zgodba se je pravzaprav začela že lansko jesen. Takrat, ko sem se pustil pregovoriti prijatelju, da odideva na potep z njegovim motorjem. O prijatelju Samu Glavanu ne bi izgubljal preveč besed. Ni človek – topla voda. Eni ga ne marajo, ker rad razmišlja s svojo glavo in ob tem nima dlake na jeziku, drugi ga pa iz istega razloga (in še nekaterih drugih) zelo maramo. Ko je prepričan v kaj dobrega in koristnega, to tudi izpelje. Prepričan je bil, da mi bo vožnja všeč in nemogoče bi ga bilo prepričati nasprotno (kakšen ego!)
…. in po tem sem si rekel: “Če sem preživel tole, bom pa še tisto!”
Meni so se mi v glavi takoj prebudili obrambni mehanizmi, ki so vključevali vse mogoče in nemogoče strahove. Skozi glavo so mi šli raznorazni scenariji vožnje – če sem iskren, predvsem tisti, manj prijazni. Ampak najbolj me je skrbelo, da ne bom imel pri sebi invalidskega vozička. Navajen sem, da je vedno ob meni in nekako čudno mi je bilo.
V mislih je bil prisoten tisti »kaj če…«. No ja, strah je hitro zamenjala želja po doživetju nečesa novega.goldwing4
Motor sem si že prej dobro ogledal in ugotovil, da je zaradi udobja v školjkasto oblikovanem zadnjem sedežu prav gotovo primeren za vožnjo invalidov, ki so vezani na uporabo invalidskega vozička. Zelo me je imelo, da bi, preden sva se odpeljala, zinil še kakšno pomirjujočo, čeprav sem si pravzaprav kakšno pomirjujočo tisti trenutek bolj želel slišati s sprednjega sedeža. No, in je prišla. Kot, da bi vedel, mi je tik pred vožnjo začel razlagati svoje dogodivščine, ki so se mu zgodile na tečaju varne vožnje na Vranskem. Kako se odpelje tak ovinek, kako tistega, kaj storiti, ko (prepozno) opazimo lužo, kako se obnašati, da ničesar ne opazimo prepozno, kako se izognemo mucku, ali kakšnemu drugemu živemu bitju sredi ceste tik za ovinkom, s kakšno potenco se ob linearnem naraščanju hitrosti povečuje potrebna razdalja za ustavitev motorja v sili in tako naprej, in tako naprej.
Med vožnjo sva naredila tudi krajši postanek in na ugasnjenem motorju uživala tišino, ki sva jo sicer rahlo motila. Pot sva zaključila z malico v prijetni gostilni na Križni gori.
Prav tam (ob brezalkoholni pijači) pa je začela zoreti Samova ideja o skupnem izletu »Goldwingarjev« ter paraplegikov, češ: “Zakaj bi v takem početju uživala samo midva, zakaj ne bi še kdo drug?” Čeprav sem bil sam takrat še malo skeptičen o možnosti izvedbe podobnega izleta “v konvoju”, sem se vseeno pustil zaplesti v pogovor. In tako se je zgodilo kar se je.

 

Vir: ZPS


Društvo paraplegikov Istre in Krasa - Associazione dei paraplegici d Istria e Carso
Vanganelska 008 F, 6000 KOPER
G: +386 (0)41 697 560
E: dpik.koper@gmail.com

TRR: 10100-0034623369
Banka Koper
Matična številka: 518942000
Davčna številka: 84790962

NAŠE PROGRAME FINANČNO PODPIRAJO NASLEDNJE OBČINE IN DRŽAVNE JAVNE USTANOVE:

mddszee

fihozps

grb kopergrb izolagrb pirangrb ilirska bistrica

grb postojnagrb sezanagrb komengrb divaca

grb pivkagrb hrpelje kozinagrb ankaran

 

SPONZORJI IN DONATORJI:

Logo lukakoperLogo zivetispristaniscem

Springer riders logojskd