V času zvezdniških muh enodnevnic in instantnega “junaštva” je za mnoge težko razumeti boj in upor, ki ga je živela in bila Franja Bojc Bidovec. Za marsikoga nepredstavljivo pokončna drža in boj z mlini na veter, ki na zadnje mesto postavlja posameznikov ego in korist je nekaj, kar je dandanes že precejšnja redkost. Če pa omenimo še šovinistično moški svet in podcenjevanje nežnejšega spola, ki že praktično ves čas človeške zgodovine kroji usodo sveta pa je še toliko bolj smiselno in prav, da se največji kolesarski dogodek oziroma praznik imenuje po NJEJ.
Že 36. izvedba maratona (9.-12.2017), ki vsako leto zbere ljubiteljice in ljubitelje kolesarstva na enkratnem dogodku, ki sedaj poleg nedeljskega maratona obsega tudi petkovo vožnjo na čas in sobotni družinski maraton, je tudi letos privabila nas, ki kolesa gonimo na roke. Na žalost iz različnih razlogov v precej okrnjeni zasedbi (trije na kronometru in štirje na maratonu) smo ne glede na omenjeno pomanjkljivost k zadevi pristopili resno, predano in z ljubeznijo do kolesa.
Že petkov kronometer, ali drugače povedano, “ura resnice” nam ni pustil dihati. Trasa med BTC centrom ter Domžalami je bila seveda zaprta za ostali promet, kar je lahko pomenilo le eno: glavo dol in na polno. Vremenski pogoji so nam bili naklonjeni in le smola prvega favorita Marka Severja, ki je na trasi predrl zračnico je pomenila, da sva do cilja prišla le Peter Cerar z in Edo Ješe. Vsak s svojim rezultatom, vsak s svojimi občutki. Kljub temu, da celotna zadeva traja dobre pol ure, je “izpraznjenost”, ki jo čutiš na cilju nepopisna. Sam sem še nekaj minut po prihodu v cilj obležal na kolesu z zaprtimi očmi, saj dejansko nisem imel ne volje, ne energije za kaj več. Ampak, pravijo, da če na cilju kronometra nisi prazen, si nekaj naredil narobe.
V nedeljo 11. junija 2017 se nas je na startu malega, a vseeno skoraj 100 km dolgega maratona zbralo nekoliko manj kot prejšnja leta. Nič ne de, smo si rekli in hrabro pognali gonilke že od prvega kilometra dalje. Gregor je upravičil status reprezentanta in z Davidom sta pognala naprej, medtem ko sva Peter in Edo dobršen del poti prevozila skupaj. Vzajemna pomoč pri vetru v prsa odtehta marsikaj in na tako dolgi poti, kot je maraton Franja vsak kilometer družne vožnje pomeni veliko. Vsekakor velja omeniti tudi domačine, ki ob robu cest vztrajajo v navijanju in bodrenju in prepričan sem, da ročni kolesarji pri opazovalcih vzbudimo prav posebna čustva – vsaj čutiti je tako. Borba s klanci, močnim soncem, vetrom, svojim pulzom, mišičnimi krči, psihološkimi krizami … vse to je Franja. Njej in njenemu boju na čast pa vse naše “trpljenje” izpade trivialno in morda je tudi to razlog, da se nekako da zdržati štiri ali pet urno kolesarjenje na robu svojih zmogljivosti. Njej in kolesarstvu na čast pridemo tudi drugo leto! Upam, da v večjem številu.
