V prostorih Društva paraplegikov smo v soboto, 19.3.2022 odprli samostojno razstavo Boštjana Močnika. Novo prepolekani in urejeni prostori, dajejo vtis galerijskih prostorov, ki z razstavljenimi slikami predstavljajo prav lep zaključen prostor. Razstava je odprta vsak dan od 9. do15. ure po dogovoru do 1.junija.2022.
Anamarija Stibilj Šajn, umetnostna zgodovinarka, o avtorju zapiše:”Boštjan Močnik je že v osnovnošolskih letih razkrival posebno afiniteto do likovnega ustvarjanja. Poklicna pot ga je zanesla v povsem drugačno smer, a šestletno delovanje na področju aranžerstva mu pomaga pri likovnem komponiranju.
Leta 2011 je svoj čas začel osmišljati s tankočutnim in predanim likovnim ustvarjanjem. Prisegel je na pastel, kasneje pa svoje delovanje razširil tudi na področje akvarela, akrila, olja in grafičnih tehnik, kot so linorez, suha igla in mezzotinto. Pastel ostaja njegova paradna disciplina, a izkušnje in spoznanja suvereno prenaša med posameznimi likovnimi področji. H karakterju njegovih pastelov prispevajo strukture papirnate podlage, pa tudi moč in odločnost poteze. Ta je na vseh področjih njegovega opusa disciplinirana, nanosi barvne snovnosti so fini, na slikovnem polju najdejo pravo mesto in se ubrano stapljajo v ploskve, pri tem pa preigravajo občutene mehke barvne prehode, kar se kaže tudi v njegovem oljnem slikarstvu. Armatura vsega pa je detajlirana risba, ki se odlično manifestira tudi v njegovih grafikah.
Močnikov življenski in ustvarjalni prostor se nahaja v objemu Karavank, ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika. Subtilnemu ustvarjalcu predstavlja neusahljiv vir navdiha. Išče ga tudi širše in še posebej priljubljena sta mu Bled in reka Soča. Voda, v različnih okoljih in pojavnih oblikah, mu je poseben ustvarjalen izziv. Čeprav je ustvarjalen perfekcionist, ki z vso doslednostjo prenaša elemente naravnega okolja v novo, likovno stanje, pa prestopa v povsem samosvoj svet. Njegove vode mirujejo v zajetem spokojnem trenutku, njegove stvaritve , pa čeprav prinašajo lepoto stvarnega, so povzdignjene v avtorjevo osebno stanje, za katerega se zdi, da daje odgovore na vprašanje, kaj mi ta prostor pomeni, kaj počne v meni. Slikar se sprašuje tudi, kako v njem kršiti pravila, vendar z namenom, z globljim pomenom, s sporočilom.
Morda ga je prav takšno razmišljanje pripeljalo do nadrealizma. Njegove nadrealistične slike so barvno in oblikovno dovršene, elementi so podani nazorno, volumetrično, prepričljivo, prinašajoč podatke o materialni snovnosti vsakega posameznega detajla. Le odnosi med njimi so irealni. Nedvomno zaradi tega še toliko bolj pomenljivi. V tovrstnih likovnih delih se ob metjejski izurjenosti in dolgotrajnem delu v polju slike čuti svojstvo avtorjeve percepcije prostora in časa, odsev družbene situacije, v njih živijo simboli, metafore in asociacije, iz njih veje sporočilo, ki prerašča celo v apel. Čeprav je vsak fragment podan mojstrsko prepričljivo in živo, pa misli vzdramljajo in zaposlujejo prav nadrealne interakcije med njimi, pogosti poudarki diagonale pri notranji gradnji pa v prizore vnašajo dodatno napetost.
Boštjan Močnik se od klasičnega motivnega nabora, ki predstavlja krajino in tihožitje, dviguje v nadrealne prizore, kjer njegova intimna ustvarjalna misel, tako manifestna kot likovna, estetska vsebina, dobiva vse glasnejši zven”
Boštjan Močnik, rojen tržičan, sredi zime 56-ega leta. Svinčnik, čopič in dleto mi je že v osnovni šoli v roke podal profesor likovne vzgoje – akademski kipar Vinko Ribnikar. Ja, prvi mentor, ki mi je vsadil bakterijo likovnega izražanja. Šest let aranžerske službe mi je bila pisana na kožo, kasneje pa me je pot zanesla v komercialne vode.
Občasni slikarski popadki so močneje izbruhnili leta 2011. Dodatni zagon mi je dal žal veliko prezgodaj umrli diplomirani slikar profesor David Premrl.
Ustvarjam predvsem v pastelu. Nista mi pa tuja niti akvarel, niti akril. Lansko leto sem se prvič preizkusil tudi v olju, letos pa ”odkril” še neomejene možnosti različnih tehnik grafike.