Skoraj leto in pol je že od kar Željka ni več med nami pa še vedno v društvu in med našimi člani teče beseda o njemu. O dogodivščinah z njim, o srečanjih, resnem delu, o njegovih družinskih zadevah, so tekli pogovori. Že ob slovesu, smo si dejali prijatelji, da bomo po letu obiskali njegov grob. Situacija s Covid 19 je spremenila potovalne pogoje, zato smo odlašali in tako je prišel september. Padla je odločitev, da gremo v Koprivnico na Hrvaško na Željkov grob.

Natančneje, v Subotico Podravsko smo se odpravili v petek 24. septembra zjutraj z dvema kombijema. Njegov najboljši prijatelj Miško gre seveda z nami. Zberemo se v Postojni in z dobro voljo in veselim razpoloženjem odpravimo na pot. Včasih je Željko organiziral izlete, srečanja in za vse je moralo biti dogovorjeno, vnaprej znano. Hotel je imeti kontrolo in najbolj se je zanesel na svojo presojo. S smrtjo Željka smo izgubili človeka, na katerega smo lahko vedno in ob vsaki priložnosti računali in to zato, ker nas je poznal, osebno poznal, se z nami srečeval, z nami delal in redno dihal, trpel, se veselil, živel z nami.

Na hrvaškem smo pod Miškovim vodstvom zavili na »špricar« v domačo gostilno. Potem pa v domačo cvetličarno po lepo ikebano, ki je nosila napis »Željko pogrešamo te! Člani DPIK«. O Željku imamo vsak svoj spomin. S temi spomini smo se srečali z domačimi. Sestro Sanjo in možem Đurom ter drugimi smo skupaj odšli na grob. Tam smo se poklonili spominu na njega in na vse tisto, kar je dobro naredil za DPIK.

Željka Gecija bomo še vedno vsi pogrešali predvsem zato, ker je imel odnos do sveta okrog sebe, do sveta, ki ga je opazoval ter kot invalid poznal od spodaj, predvsem pa je imel odnos do ljudi, do vseh nas. Z osebnimi poznanstvi je sodeloval in pomagal, kjerkoli je mogel, nikdar nas ni delil, vedno pomagal vsem, kjerkoli je mogel.

Domačim se zahvaljujemo za topel sprejem in za pogostitev!