+386 (0)41 697 560
dpik.koper@gmail.com

SREČANJE DVEH DRUŠTEV PRIMORSKE V IDRIJI

Že po tradiciji skupna srečanja Društva paraplegikov severne Primorske in Društva paraplegikov Istre in Krasa vedno postrežejo s spoznavanjem nečesa novega. Novega v smislu spoznavanju novih krajev in seveda tudi ljudi, posebno pa znamenitosti, ki so s krajem povezane. Tokrat se je v organizaciji izkazalo društvo iz goriškega, saj smo si v enem dnevu ogledali kar štiri znamenitosti teh krajev. To so znamenitosti, ki so tudi v slovenskem merilu nekaj posebnega in so skozi stoletja zaznamovala idrijskega človeka, ki se je v borbi za preživetje skozi trdo delo in težke preizkušnje znal preživeti sebe in svojo družino.

Zbrali smo se ob 10. uri na avtobusni postaji in pričeli avanturo, ki se nam bo gotovo zacelo življenje vtisnila v srce in dušo. Najprej smo si ogledali Idrijski Kamšt, nato Antonijev rov, po kosilu pa še Divje jezero in znamenite indrijske Klavže, ki jim pravijo tudi slovenske piramide. Vsi si zaradi naše invalidnosti nismo mogli ogledati vseh podrobnosti, so pa se organizatorji potrudili, da smo glede na svoje zmožnosti, videli ve, kar se je videti moglo. Predvsem gre za organizacijski podvig čestitati staršem Mateja Kolerja in šoferju Stanetu Frliču, ki so se potrudili, da so nam polepšali dan, za kar se jim zahvaljujemo.

V naslednjih vrsticah si lahko preberete kaj vse smo videli, vabimo pa vas tudi, da si ogledate fotografije.

FOTOGRAFIJE

Idrijska Kamšt – rudniška črpalna naprava iz leta 1790

Črpanje jamske vode zavzema v rudarstvu in tehniki nasploh nadvse pomembno mesto. Ker je rudnik stalno sledil vrhunskim dosežkom tehnike, so v okviru velikopotezne modernizacije rudnika po podržavljenju konec 16. stoletja zajezili reko Idrijco nad Divjim jezerom in izdelali 3,5 km dolg kanal, imenovan Rake, za pogon kamšti v centru Idrije. Ohranjena kamšt (nem. Wasserkunst) – črpalka na vodni pogon za črpanje jamske vode je iz časov izjemne prosperitete rudnika ob koncu 18. stoletja, ko so pričeli izkopavati Jožefov jašek. Kamšt so postavili leta 1790 in je delovala do leta 1948.

V monumentalni zidani stavbi je nameščeno pogonsko vodno kolo s premerom 13,6 m, ki slovi kot največje ohranjeno tovrstno leseno vodno kolo v Evropi. Pogonsko vodno kolo se je zavrtelo 4 do 5 krat v minuti, zmogljivost črpalk je bila okrog 300 litrov jamske vode v minuti iz globine 283 m.

Antonijev rov – turistični rudnik
Antonijev rov je najstarejši del idrijskega rudnika in spada obe¬nem med najstarejše ohranjene vhode v rudnik na svetu. Izkopali so ga že leta 1500, samo desetletje po odkritju samorodnega živega srebra.

Po tristo metrih dolgem rovu so rudarji skoraj pol tisočletja odhajali v jamo in se vračali z dela. Ob koncu rova so sredi 18. stoletja postavili kamnito kapelo svete Trojice, jo opre¬mili z reliefom treh božjih oseb in dodali kipa svojih zavetnikov – svetega Ahacija in svete Barbare. Od kapele, kjer so ponavadi pomolili ter se priporočali za srečno delo in varno vrnitev, so ru¬darji sestopali v Attemsov vpadnik in prehodili nad 1000 stopnic do globine 200 metrov. Danes je prehodnih še 116 stopnic.

Pred rovom so v 18. stoletju zgradili vhodno stavbo Šelštev, ki je služila kot prizivnica. V njej so se rudarji zbirali v zgodnjih jutranjih urah, dolivali olje v jamske sve¬tilke, jemali svoje evidenčne številke, predvsem pa se seznanjali z delovnim razporedom. Z vrha (podstreška) stavbe, ki je sedaj prenovljena, je v starih časih »kljukanje na šino« klicalo delavce k »berilu«. V Šelštvi, ki je v zgornjih prostorih nudila zavetje zasil¬nim ambulantam, delovnim kabinetom in stanovanjem rudniških uslužbencev, se je 11. februarja 1890 rodil tudi znameniti inženir Stanko Bloudek.
S preureditvijo Šelštve in Antonijevega rova 22. junija 1994, na dan svetega Ahacija, je bil najstarejši del rudnika odprt za javnost. Danes je urejen za turistične oglede in omogoča obiskovalcem neposredno doživetje rudarskega ambienta. Ogled rova se pri¬čne v rekonstruirani prizivnici, kjer se – v več jezikih – predvaja zanimiva multivizijska diaprojekcija. Gostje se nato – oblečeni v zelenočrne površnike in opremljeni s čeladami – pod strokovnim vodstvom odpravijo v skrivnostni podzemni svet rudarjev. Pot skozi osvetljene rove jih pripelje tudi do kapljic živega srebra, ki solzijo iz črnega skrilavca. Sprehodu mimo edinstvene jamske ka¬pele sledi sestop v globlje dele jame na Akacijevo obzorje, kakih 100 metrov pod površjem. Obiskovalci spotoma spoznavajo ru¬darska dela in se na koncu še odpočijejo na klopci. V podzemlju srečajo celo jamskega škrata »Berkmandlca«, ki se mu po idrijsko reče rajši Prekmandlc. Sledi še povratek navzgor po stopnicah Attemsovega vpadnika.

Divje jezero pri Idriji – prvi slovenski muzej v naravi
Divje jezero spada med bisere slovenske naravne dediščine. Zato je bilo že leta 1967 zavarovano kot naravni spomenik, od leta 1972 pa je urejeno za obisk javnosti kot prvi slovenski muzej v naravi.

Med slovenskimi jezeri prevladujejo ledeniška, zato je še toliko zanimivejši obisk kraškega Divjega jezera pri Idriji, ki leži le dobra 2 kilometra južno od mesta. Obiskovalcem se preko jezera odpira pogled na 100 metrske mogočne stene jezerskega kotla. Divje jezero je povezano s skrivnostnim svetom podzemnih voda, zato njegova temperatura med letom niha le med 7 in 10 stopinjami Celzija.

V Divje jezero priteka voda iz potopljenega, strmo spuščajočega se podzemeljskega rova, ki sega do še vedno neraziskanih globin. Potapljači so do leta 1981 spoznavali jamski sifon v poševni dolžini 200 m in do globine 83 m, leta 1995 pa do globine 112 m. Običajno je jezerska gladina idilično spokojna, ob nekajdnevnem obilnem deževju pa bruhajo iz nje izredno velike količine vode. Jezernica, najkrajša površinsko tekoča reka v Sloveniji, ki se po 55 metrih že zliva v Idrijco, se neverjetno spreminja. V sušnih obdobjih domala presahne, ob deževjih pa se kot prava reka ponaša z večjim pretokom vodne mase kot Idrijca. Že pred leti so domnevali, da zbira jezero podtalne vode s prostranih območij Črnovrške planote in kraškega sveta pod Javornikom. Danes je znano, da obsega skupno zaledje Divjega jezera in bližnjih izvirov pri Podroteji približno 125 kvadratnih kilomterov.

Jezero z okolišem se ponaša z izjemnim bogastvom favne in flore. V jezeru živijo potočne postrvi, v jamskem delu pa številne drobne podzemeljske živali in celo slovita človeška ribica – Proteus anguinus. Življenjski pogoji v neposredni okolici omogočajo rast mnogih, tudi alpskih rastlin, ki so se na hladnejših senčnih mestih lahko ohranile še po ledeni dobi. V skalnih razpokah ali na majhnih policah nad jezerom uspeva kranjski jeglič – Primula carniolica, slovenski endemit, ki nosi svoje ime že več kot 200 let, njegovi vijoličasti cvetovi pa se odpirajo v drugi polovici aprila. Kranjska bunika – volčič je svoje latinsko ime Scopolia Carniolica dobila po slovečem J. A. Scopoliju, botaniku in prvem idrijskem zdravniku. Omenimo še tevje – Hacquetia epipactis, imenovano po idrijskem kirurgu B. Hacquetu. Raziskovalci so ugotovili, da se nahaja na območju Divjega jezera kakih 150 vrst praprotnic in semenk, zato je razumljivo, da je ta kotiček od nekdaj privabljal znane domače in tuje botanike.

Klavže – vodne pregrade v Idrijski Beli
Idrijski rudnik živega srebra je v vsem času svojega delovanja potreboval ogromne količine lesa za jamsko podporje, kurjenje žgalniških peči in parnih kotlov, pridobivanje oglja, gradnjo objektov in naprav, izdelavo orodja ter ogrevanje stanovanj. Do začetka 20. stoletja za transport lesa ni bilo ustreznih gozdnih cest in prevoznih sredstev, zato je bil najprimernejši način plavljenje po naravnih vodnih poteh. Izjemno izpopolnjen sistem plavljenja po reki Idrijci in njenih pritokih je s pomočjo klavž neprekinjeno deloval od konca 16. stoletja do velike povodnji leta 1926, ki je podrla leseno lovilno pregrado – grablje v Idriji in Spodnji Idriji. V 18. stoletju so lesene klavže, t. im. kašte, nadomestile zidane klavže.
Klavže na Idrijskem so arhitektonsko dovršene. Mogočne težnostne pregrade so zgrajene na premišljeno izbranih mestih. Vpete so v obrežne skale in se tesno vlegajo v strugo vodotoka. Grajene so iz apnenčastih klesanih kamnov, povezanih s pucolansko ali t. i. podaljšano malto. Največje po zmogljivosti in dimenzijah so klavže na Idrijci, zgrajene leta 1772 po načrtih domačina Jožefa Mraka. Dolge so 41,4 m, široke 10,8 m, 785 m dolg jez pa je omogočal zajetje do 210.000 m3 vode.
Izjemno monumentalno in estetsko najbolj dodelano pa učinkujejo Kanomeljske klavže, zgrajene 1813. leta. Celotno krono klavž, ki se razprostira 34,5 m v dolžino in 8,1 m v širino pokriva s šinklni krita streha. Na strani akumulacije se stena spušča 11 m navpično v strugo potoka, na dolvodni strani pa v rahlem naklonu skoraj 20 m globoko.

Danes so vse, razen klavž na Zali, obnovljene. Kanomeljske klavže ponovno služijo »svojemu« namenu. Akumulirajo vodo, ki zdaj poganja turbino za malo HE Klavžarica.

 


Društvo paraplegikov Istre in Krasa - Associazione dei paraplegici d Istria e Carso
Vanganelska 008 F, 6000 KOPER
G: +386 (0)41 697 560
E: dpik.koper@gmail.com

TRR: 10100-0034623369
Banka Koper
Matična številka: 518942000
Davčna številka: 84790962

NAŠE PROGRAME FINANČNO PODPIRAJO NASLEDNJE OBČINE IN DRŽAVNE JAVNE USTANOVE:

mddszee

fihozps

grb kopergrb izolagrb pirangrb ilirska bistrica

grb postojnagrb sezanagrb komengrb divaca

grb pivkagrb hrpelje kozinagrb ankaran

 

SPONZORJI IN DONATORJI:

Logo lukakoperLogo zivetispristaniscem

Springer riders logojskd